Anton Aškerc

Biografija Antona Aškerca

Aškerčeva muza ni bila bledolična krhka gospodična, ki bi ji pel romantične in srce parajoče pesmi, saj je bil pesnik, ki je v ospredje postavljal razum. Mogoče zaradi tega, ker je pesnik Aškerc že z dvanajstimi leti izgubil mater – morda edino bitje, ki ga je toplo in nesebično ljubil. Od takrat naprej praktično ni imel doma in na Hrušovarjevo domačijo na Senožetah se ni pogosto vračal, še posebej potem, ko je teta Ajtka prevzela posestvo. Prav razum je bil kriv, da je med študijem teologije, kjer je vestno opravljal vse dolžnosti, na pultu imel teološke knjige, pod pultom pa knjige, ki niso bile dovoljene. Želel je spoznati življenje z vseh plati. Z veliko predanostjo in odprtim srcem ter umom je raziskoval druga verstva.

Njegova poklicna pot provizorja, kaplana ga je vodila po raznih krajih, kamor je bil velikokrat kazensko prestavljen: Podsreda, Šmarje pri Jelšah, Sv.Lovrenc v Slovenskih goricah, Vitanje, Šmarjeta ( 1.maj – 10. september 1892), Škale pri Velenju. Njegovo delovno mesto bi lahko bilo tudi v Cirkovcih, kamor so ga želeli leta 1885 premestiti, ker je odklonil krst v nemškem jeziku.

Končno se je predčasno upokojil - 3. maja 1898 in je vse do svoje smrti opravljal delo mestnega arhivarja v Ljubljani. Vendar je občasno bral nedeljske maše v ljubljanski stolnici.

Celo svoje življenje se je Aškerc boril za svobodo, za priznanje in za blagostanje svojega naroda. Jezno je hrumel nad sovražniki, s pesmijo opozarjal na socialne krivice. Vedno je bil v sporu s politiku, c cerkvenimi dostojanstveniki in tudi s književniki zaradi njihovega »pohlevnega slovanskega mesijanstva«. Poklic kaplana je opravljal bolj po sili, večkrat je zamudil in njegove maše so bile sila kratke. Veliko raje se je zadrževal pri knjigah.

Zaradi poklica se je pod svoje prve pesmi podpisoval z imenoma Gorazd in Nenad (N.C.), vendar pa je kaj kmalu ugotovil, da se ne more skriti. Takrat je tudi zapisal:« To vsaj smelo lahko rečem, da je vse moje! Pa tudi s tem se ponašam, da mi umeteljnost ni kakšna igrača, ampak sveta stvar – pravi poklic!«

Tedanji urednik Fran Levec je vzpodbudno menil, da se je balad in romanc nabralo toliko, da bi jih bilo za celo knjigo. Pesnik sam pa je menil, da mora pesnik »zoreti« najmanj deset let. Tako bi tudi bilo, če ne bi takrat njegov najostrejši kritik Anton Mahnič Gorazda opomnil, da naj mu » nikar ne pade v glavo kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati«. In tako je za pesnika samega zbirka pesmi z naslovom Balade in romance izšla leta 1890 kot odgovor na ustrahovanje. Pesmi je podpisal s pravim imenom – Anton Aškerc.

Njegovo pesnikovanje prof. Marja Boršnik deli na pet ustvarjalnih obdobij. Njegova prva pesem, ki je nepodpisana, Sv. Ciril in Metod, je izšla 23. marca 1877 v Zgodnji danici, njegova zadnja, Grobni vrček, pa je kot zadnja iskrica nekdanjih ognjevitih balad izšla leta 1912.

Eden naših najbolj samobitnih ustvarjalcev, ki je dneve pred smrtjo preživljal kot smrtno zadet ptič, je umrl zaradi možganske kapi v Ljubljani, v ponedeljek, 10. junija, ob pol dveh zjutraj leta 1912.

Kljub pričakovanemu skromnemu pogrebu so napredni narodnjaki priredili veličasten pogreb,ki se je vil dva kilometra po ljubljanskih ulicah. Bil je pogreb, ki je poleg ostalega manifestiral tudi napredno misel in svobodo izražanja v svojem, maternem jeziku.

Je danes kaj drugače? Kaj nam danes pomenijo njegovi verzi?