Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.

"Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
 
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako -
pa bi se bal?
 
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,
če list šušti?!" ...
 
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
"Joj! kam bi dél?"
"Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? -
I, kjer si vzel!"
 
"Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!
 
Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
 
Oh, to teži!" Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
 
A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
"Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!"

Gre po stezi čez polje zeleno
Anka mlada, dete zapuščeno.
Kovček lahek nese mi v levici,
solze z desnoj briše si po lici;
joče milo mi sirota Anka,
stoče milo, toži brez prestanka:
"Oj, cvetice, srečne ve sestrice,
jasno vedno vam je lepo lice;
jad nobeden srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Morete mi, rože, razodeti,
kaj sirote delamo na sveti?"

A cvetice cvetejo, dišijo,
Anki mladi ne odgovorijo.

Stopa dalje po stezici Anka,
bol premišlja svojo svojo brez prestanka;
ptici vsaki žalost svojo toži,
ptici v grmu, ki veselo kroži:
"Kaj vam pravim, pevke moje mile,
kaj vesele bi pač ve ne bile!
Skrb vam nikdar srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Hočete li, ptice, razodeti,
kaj sirote hodimo po sveti?"

A veselo ptice žvrgolijo,
Anki mladi ne odgovorijo.

Ide Anka, pride do potoka,
pak na brvi zaihti, zajoka:
"Potok bistri, voda žuboreča,
bol neznana tebi je skeleča.
Kak lahko mi tod skakljaš po polji,
sonce, tema -- vse ti je po volji!
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kruha služit pa siroto dali ...
Potok bistri, veš li razodeti,
čemu pač smo reveži na sveti?"

Sliši voda to ihtenje vroče,
čuti solze, vase padajoče;
teče potok šumno po livadi,
reče potok hladno Anki mladi:
"Daleč mene pot po svetu vodi,
dosti potok vidi, kamor hodi.
To-le ve ti, dekle, razodeti:
Prva nisi -- zadnja ne na sveti!"

Kadar ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla …
kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel? ...“
Koran, sura 75.
 
Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta, -
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno,
krasno jutro v izbo se smehlja mu,
jasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abduraman! …
„Smrt! Že zopet duha obletavaš,
vešča črna misel nevesela?
Smrt? Umreti! - Moram li umreti? …
Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni,
glavi vdihnil si duhá modrosti,
meč oblastgi dal si roki moji!
Glej kako naj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona!
Glej kako naj misliti prestanem?
Vduhu nosim svet in - tebe, Allah!
Glej, kako naj z mečem se razstanem!
Najzvestejši mi jo on tovariš ...“
 
V težkih mislih je kalif kordóvski!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hákima, zdravnika,
zove k sebi Sófra, čarovníka,
zove k sebi derviša Rašída.
 
Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.
 
„Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemú nam In čemú so vede? -
Morabiti – večno čem živeti!“
 
„Jasni emir, sonce zemlje španske!
Srečen sem, da smem pred tabo stati!
Moč veliko ima znanost naša,
ali vsakdo večnosti ni – vreden! …
Tí nastrezi si v kristalni čaši
rose v polju, predno sonce vzide,
stôpi v rosi biserov mi morskih,
pij pijačo mojo juter sedem …
Večno živel bodeš, emir jasni!“
 
Jedva svita dan se nad Kordóvoj,
s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, predno sonce vzide,
roso streže v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne,
vrže vanjjo biserov peščico;
čaka, čaka na čarovno pitje,
ali biser ne stopi se v rosi!
 
In že stopi predenj Sofer slavni.
„Svetli emir, muslimanov dika!
Neumrlost dati če ti Sofer
Mnogo more veda res zdravniška -
vse premore veda čarovníška,
alkimija, sveta veda naša! -
Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!
Pij zdravilo njeno čudodelno,
pij zlató, v tej čaši raztoplejneno -
pij iz kupe moje si nesmrtnost!“
 
„Sam poskusi jo poprej, pijačo!
Nagni krepko, Sofer moj učeni!“
 
„Svetli emir, čaša ta ni zame -
tí edini …!“
 
„Sam poskusi prvi!
Naj pijače vidim prej učinek!“
 
Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom,
a kalif nad Sofrom damaščanko.
„Glejmo, je li pitje tvoje pravo“ -
Abduraman mu odrobi glavo.
 
Stopi predenj stari Ali Rašid:
 
„Najmodrejši si v Kordóvi, serec?
Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:
Ni li leka zoper smrt na sveti?
Mora biti – večno čem živeti!“
 
Dvigne roko stari Ali Rašid,
derviš stari v halji siromaški,
siva brada mu do pasa pada, -
dvigne desno pa kalifu reče:
 
„Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih -
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanje vsak dan dela dobra,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo níkdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto n do – groba!...
Truplo tvoje čaš strohn v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal -
v delih svojih živel sam boš večno!...“
 
Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korána,
zre za starcem, ki čez prag odhaja,
zre za njim, sam sebi si šepeče:
„Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašid!“!«

Gredó mi popotniki mladi trijé,
po cesti čez ravno gredó poljé.
 
Obískala vila je Vesna naš svet,
pri cvetu zasajala pisan je cvet.
 
»Dežela prekrasna!« jo prvi slavi,
»Kje tebi enaka na svetu leži?«
 
Dé drugi: »Preljub mi domači si kraj,
Ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj!
 
»Še dražji kot zemlja pa tvoj mi je rod,
Moj narod, moj narod, ki biva tod.«
 
In tretji — molči. A zakaj se solzi?
Bol ali veselje te solze rodi? —

Nad srcem tvojim vzhaja sonce

Nad srcem tvojim vzhaja sonce,
ljubezni dan ...
V očeh ga vidim tvojih, dèkle,
ta svetli sam.
 
Na poti biti sreči tvoji
ne smem več jaz;
od mene naj ne pada senca
na tvoj obraz!
 
Nad srcem tvojim sije sonce —
in drug je tvoj ...
In jaz od tebe stran obračam
korak zdaj svoj ...